Darila otroštva – kava v rdečem lončku

Blaga, mila, …malo bolj sladka, vendar sladkobe nisi začutil takoj, ko si jo srknil, …malo potem. Ko sem pogledala v lonček z vrha navzdol, je bila temna, rjavo črna. Vendar, ko jo je prelivala v skodelico, je bila skozi svetlobo svetla, vodena in potem v skodelici ponovno rjavo črna. In sladka. »Kofetku stare mame«, je rekla mama. »Tega lahko malo popiješ tudi ti,« in nama ga je nalila v majhni rdeči skodelici. Res čisto malo, komaj toliko, da je pokrilo dno.

Vsako jutro jo je skuhala. Obred, ki je pozdravil dan, je bil vedno enak, pa vendar vsakokrat tako poseben in skrivnosten. Klečala sem na skrinji za drva in nepremično gledala povezane in uglašene gibe stare mame. Sonce je komaj svetilo skozi okno in osvetljevalo kuhinjo prav s te strani. Najprej je zakurila v ‘šporgertu’ in ko je prišla na vrsto kava, je ogenj že glasno odrival cilindre. Vzela je bordo rdečo globoko ponev, ki je bila posvečeno namenjena le za kuhanje kave. Vanjo je z modro zajemalko nalila vode in posodo mehko položila na sredo cilindrov. Nikoli jih ni odkrila in položila posode v odprtino, da ne bi dim olisal dna. Gledala sem od daleč, le tako sem lahko opazovala in si zagotavljala zaupanje, da ne bom z dlanmi segla po vroči plati ali prijela za dolg ročaj posode. Obljuba je bila trdna, da sem si zagotovila ogled za naslednjič. Med tem je na mizo pripravila zlato belo škatlo s kavo, sladkor v beli škatli z zelenim pokrovom, žličko z vzorčkom, majhno cedilo in rdeč lonček. Vse je jemala iz ‘kredence’. Lonček in cedilo je položila na mehko – na razgrnjeno kuhinjsko krpo z rumenimi črtami.  Bilo je čisto in oprano. Stara mama se je pomikala od mize do omare in ponovno k mizi. Ves čas je gledala na štedilnik in k meni. Vedno sva vzpostavili stik z očmi kot bi vedno znova potrdili zavezo, »samo glej, vroče je, ne dotikaj se«. Razumela sem in res samo gledala …s fotografskim pogledom. Voda je bila najprej živa, hladna in vonjala sem jo, »po sveži vodi s pipe«. Nato so se z dna začele dvigati drobne …drobne mehurčice. Nato je voda začela šumeti. Čez nekaj trenutkov je še nekoliko drugače šumela. Nato bolj glasno. Stara mama je pogledala v posodo in ugotovila, »ni še. Kmalu. Še za eno drvo.« In dodala je še eno bukovo poleno skozi spodnja vratca štedilnika. Skozi robove cilindrov je svetlo zasvetilo. Ogenj se je razplamtel, vendar sem bila kar spoštljivo hvaležna, da je le tam in ne more ven. Spet sva se srečali z očmi, ki so podkrepile nauk z začetka obreda, »vidiš, kako gori? Samo glej, …od daleč.« Voda je postala glasnejša, šum je spodbudil tudi moj utrip. Malo sem se odmaknila in dvignila bolj visoko na kolena. Še malo…še malo… in glej, mehurčki so začeli hiteti z dna posode proti gladini. Brbotalo je in tu pa tam je kakšna mehurčica odletela ven in zaplesala v pari po razbeljeni plati ter prešla v nič. Ni je bilo več, če sem še tako iskala polkrožno kapljico, ki je bila prej dobro vidna. Stara mama je prijela za dolg ročaj in nekaj žličk divje vode odzajela v pripravljen rdeč lonček. Posodo je oddrsala po plati na drugo polovico štedilnika. Segla je po škatli za sladkor, ki jo je že prej odprla in pokrov odložila na mizo z notranjim delom obrnjenim navzgor. Z žličko je zajemala kristalno belo vsebino, jo sipala v vodo, jaz pa sem drhtela, da ne bi val vode pomočil žličke. Potem se sprime. Štela je: »ena, dve, tri, štiri, pet, šest. Sladko mora biti.« Nato je segla po škatli s kavo in odprla pokrov. Zadišalo je po mleti kavi na prav poseben način in tega vonja potem v kuhani kavi nisem več našla. Vzela je žličko z vzorčkom in s posebno zbranostjo potapljala njen vrh in zajemala v mehko kavo. Tik nad vodo je dajala kavo v vodo, ki se je sedaj na gladini pomirila. »Ena, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem. Tako. Diši, kajne?« je z besedami končno prekinila gosto zbranost in bdenje nad postopkom ter najino tišino. Pokimala sem, pa tudi globoko zavzdihnila po vsem tem napetem opazovanju. Dišalo je. Suhi hribčki kave so se potapljali v vodo in spreminjali barvo iz črne v rjavo. Ko se je hribček potopil, se je okrog njega zavezal venček mehurčkov v odtenkih rjave. Stara mama je sedaj ponovno zagrnila strogo tišino in vdihnila ter zadržala dih. Tik nad plato je pomaknila posodo na sredino štedilnika in oprezno čakala z žličko v drugi roki. Tudi sama sem vdihnila in čakala v pripravljenosti…Gre, gre. Kava se je s hribčkasto odejo dvigala in napeto sem čakala, ali jo bo stara mama pravočasna in hitro odmaknila. Včasih se mi je zazdelo, da se bo prelila po plati in sem skoraj zavriskala. Še ko je šla čisto visoko in nekoliko čez, se je potem na hladnejšem delu plate ukrotena spustila nazaj za stene posode. Ena nič za ponosno staro mamo in ponižno kavo. Obe sva se oddahnili in ponovno globoko zajeli dišeč zrak nad štedilnikom. »Sedaj naj pa postoji.« Hitro sem zamenjala sedišče bližje mizi. Za tem je pozornost namenila skodelicam kot bi jih pred nalivanjem še enkrat preverila, če bi se v tem času kaj premikale. »Naša Iva jih je poslala, veš. Nič se niso razbile, pa tako dolga pot.« Nato je nalila kavo preko cedila v lonček. Prej črna kava, je bila na samem prelomu toka svetla skoraj prozorna, v lončku pa ponovno črna. Krpa pod lončkom je tiho pričakovala kapljo, da bi jo popila, a je ni bilo. Nato je odmaknila lonček na rob mize k steni in ga pokrila z aluminjasto majhno pokrovko. Ker je bila valovita in ponekod udarjena, jo je poskusno zavrtela po robu lončka, dokler ni ocenila, da sta površini sedli ena v drugo. »Tako, da se ujema.« Sedaj je preostanek kave nalila še k sebi v modro skodelico, do pol. Pol pa mleka. »Še tebi?« Navadno sem odkimala. Potem si je nadrobila kruh in v miru pojedla. K’fje in kreh. Vsak dan, vsa leta. Ta del me ni več tako prevzel. Višek pozornosti sem namenila spremljanju kuhanja kave. Nikoli se nisem naveličala gledanja in pričakovanja, ali bo tokrat kaj drugače. In vsakokrat je dišava segla v moje nosnice na svoj način.

Lonček s kavo je bil na mizi cel dan. Zvečer je obred pitja kave potekal z mamo. V skodelico si je nalila le do polovice kave, da bo spala, ker je bil že večer. Nato je čisto malo nalila še nama s sestro. Usedli sva se. Z eno roko – s palcem in kazalcem sva prijeli za ročajček, ostali trije prsti pa so ostali dvignjeni, vsak malo višje. Ponesli sva rob skodelice k ustom in srknili majhen požirek enako kot mama. Sladka kava je dosegla vse dele ust. Čeprav je bilo prijetno občutiti sladkobo v ustih, je nisva žlobudrali kot kakav ali vodo. Spoštljivo sva jo podržali le kratek čas, nato pa poslali navzdol iz ust. Temu je vedno sledil spogled vseh štirih in nasmeh s pohvalnim: »Aaaaa.«

Ko danes gledam na to, občutim povezanost vseh treh generacij žena. Prijetno nas je pobožala tudi navzočnost tete Ive…kot bi v roki podržala skodelico: me smo iz nje pile toploto in varnost, ki je valovala daleč iz tujine.

Hvaležna sem, da sem prvo pitje kave okusila v družini.

Kakšen smisel je imelo to? Obredi nam dajo utrip. Čas počaka. Nato si damo priložnost, da zaužijemo srčiko obreda. Čas čaka in daje priložnost volji, srcu in obnovitvi moči. Moči se natekajo. Telo se spomni, kako prijetno je. Volja zaveje k novim ciljem tega dne. Moč se odloči, da bo dan ustvarjalen in naš. Praznina ve, da je sedaj čas za soustvarjanje sveta in se umakne. Obredi povezujejo generacije. Prebudijo spomine in segajo čez meje in celine.

In v tem trenutku se otroški spomin dotakne misli: »če prav pomislim, lonček ni bil rdeč…bil je bel in na njem odtis rdečih otrok, kvadratkov in zmaja. Bel lonček z rdečim robom. Tudi skodelice so bile rahlo rebraste in bele z rdečim prelivom z vrha navzdol proti dnu.« Dišava kave pa je bila stalna in vedno enaka, vsa leta, še danes.

Ljubljana, 3. 4. 2022

Zgodbe, ki zdravijo

Domov