Z ležišča se je slišalo trpeče postokavanje. Prepletalo se je z ritmičnimi zvoki beleženja naprav za utripe, vdihe. Tišina je bila glasna in nemoč silna, nasilna. Mlada mati je tiho sedela ob dečku. Če je iztegnila svojo dlan, je segala od njegovega temena do medenice. Že neštetokrat je vse zaobjela s pogledi, da bi si ga v celoti in povsem zapomnila… in mogoče zaznala kaj, kar bi še pomagalo, da bi mu bilo bolje. Telo se ni premikalo več, roke in noge so mehko ležale na vatiranih blazinicah. Povedali so ji, da prejema ves čas zdravila proti bolečinam in za sprostitev. Ni si zapomnila vsega, vendar je zaupala. Kljub temu so občasno priletele misli, »ali trpi«. Dlan je podržala ob prsnem košu in s posvečenostjo s pogledom sledila cevki, po kateri so pritekala zdravila proti bolečinam, »le pritekajte, le dajte, pomagajte mojemu otroku«. Oči je imel napol pokrite z vekami in moten pogled zaradi mazila. Občasno jih je pogladila in priprla. Iz cevke v ustih se je dvigala bela tekočina – njeno mleko, ne več povsem belo: »ne gor, dol teci, v želodček«. Stopala so mu obule v vatirane škorenjce… medicinski sestri Veronika in Jerca, »da bodo topla«, sta pojasnili. Odleglo ji je, da so škorenjci pokrili rane, po drugi strani pa ni več videla prstkov in pet. Zatipala jih je skozi tkanino. Na rokah so bili prsti razprti, beli in prosojni… še včeraj pa jih je stiskal v pesti. »Ali trpi?« so spet prišle misli… »da le ne bi trpel.« Ponovno je s pogledom preverila cevko in ji sledila še ven, stran, daleč vse do črpalke. Številka na njej je bila ista kot malo prej. Koliko cevk, koliko naprav… nič otroškega ni tu, niti koščka otroške sobe, niti odejice… S pogledom se je vrnila nazaj na ležišče, na glavico, prsni koš, trebuh. Vse je tako kot malo prej, ko je šla s pogledom stran. »Korenčki, čebulice in rožice« – rjuha, na kateri leži… Kako da ni tega opazila do sedaj! Kdaj so mu jo zamenjale? Kot bi se nekaj kapelj življenja pretočilo v njeno žalost. Pogled je iskal naprej… »rumena račka na nalepki!« Še nekaj kapelj Življenja. O, milost, saj res, »mama sem!« Iz srca so se ulile solze, pa tudi pesem, »mamica je kakor sonce,…« Telo te mlade matere se je poravnalo in dvignilo, čeprav so jo bolečine po porodu opominjale na mirovanje. Z rokama je zaobjela celega otroka, »zjutraj se smehlja,«… Dotaknila se je hrbta in prste položila pred otrokove dlani. »Ko še dete v posteljici,«… Rahlo kot metulj se je dotaknila otrokovih dlani in glej… prsti so se pripognili in se dotaknili njenih… tudi kot metulj, «sanja in igra,«… Cel izvir kapelj Življenja se je pretočil v njeno telo. Globoko je zavzdihnila, kot bi do sedaj ne dihala, da ne bi motila otrokovega boja, sinovega boja. Saj res, moj sin je! Le kako sem šele sedaj zaznala, da je moj in da je sin«. »In zato nikdar, mamice ne dam, eno le na svetu širnem mamico imam«. Srce te mlade žene, ki je nihče ni pripravil na to izkušnjo, je zadrhtelo… misli pa so jasno in nedvoumno uglasile um: »mamice ne dam in stala ti bom ob strani, te tolažila in božala!« Zdi se, da se je sprostilo celo telo, napetost v prsih je popustila in toplo mleko se je potočilo.
Pogosto sem v intenzivni enoti slišala, »zakaj to ‘limaš’? Kaj to rišeš? Saj otrok ne vidi sličic!« Sama pa sem lepila metuljčke, risala cvetove in oblikovala zvezdice tako, kot so me učile starejše medicinske sestre, ki sem jih imela za zgled …Ivanka, Tina, …in Mira, ki je prinašala krstne sveče. Mehke podobe so med številnimi napravami videle matere in opazili očetje ter se odrinili od tal teme in postavili v bran in oporo svojemu otroku. Iz negibnosti so prešli v gibnost in dejavnost, kar je zdravilno pri spopadanju s hudimi stvarmi.
Velikemu trpljenju se ne moremo upreti nazaj z močjo trpljenja. Lahko ga preoblikujemo s pesmijo, videnjem smisla v drobnih stvareh, dotikom bolečih teles.
Smisel trpljenja ni v tem, da ga prenašamo, ampak v tem, kako ga prenašamo (V. Frankl, 1994). In vsak od nas ima lahko veliko priložnosti, da dodaja te življenjske zdravilne kaplje v svoje strokovno delo, ki bo tudi po tem in ob tem še vedno temeljilo na znanosti, dokazljivosti in objektivnosti. Program »Hortenzija« je program podpore pogumnih staršev, ki spremljajo otroka po težkem rojstvu, med boleznijo ali bolečinami in se uglasijo na otroka, znajo zanj skrbeti in ga varovati.