Ko zboli posameznik, zboli celotna družina. Včasih zboli ali se poškoduje telo in ga zdrava duša in um povabita nazaj v zdravje. Včasih zbolita duša in srce in je trpljenje tisto, ki pusti odtise na telesu.
Trpljenja ne bo manj, ga pa lahko izravnotežimo z usmerjanjem v radostne in hvaležne izkušnje. Zato je skrb za bolnike potrebno dopolniti s sočutnim negovanjem in tolažbo, kar bi zdravnik Viktor Frankl imenoval dušebrižništvo. Ob negovanju mater, otrok in bolnikov sem izpopolnila dotik, ročne spretnosti vid in vonj, nato pa znanja nadgradila s psihoterapijo, da bi jim pomagala pri celjenju ali svojcem, da bi se ponovno oprijeli življenja.
Za nosečnice, bolnike, ki se soočajo z bolečinami in končnostjo življenja je čas naklonjen krajšim spremljanjem. Način negovanja in spremljanja naj jim omogoči videnje smiisla trenutka in jim vliva svobodne volje ter dodaja življenje dnem. Človek je veliko več kot diagnoza bolezni, njegovo življenje je edinstveno in sveto.
Smer psihoterapije – logoterapija se ne usmerja nazaj v življenje osebe, para ali družine, ker je to usodno in se ne da več spreminjati, lahko pa oseba zavzame drugačno stališče do preteklih dogajanj. Bolnemu otroku, žalujočim staršem, razvezanemu očetu ali materi, mladostniku z vtisnjenimi spomini na otroštvo, bolniku z bolečinami in mislijo na minljivost, zaprti osebi ali osebam po izgubi službe… pomaga, da se usmerjajo v prihodnost, ki je v področju njihovega svobodnega, dosegljivega in na kar lahko vsak dejavno vpliva.
Logoterapija
Smisel trpljenja ni v tem, da ga prenašamo, ampak v tem, kako ga prenašamo.
Pogum je nekaj, kar lahko zahtevamo le od sebe. (Viktor E. Frankl)
Ena bistvenih značilnosti človeškega bitja je trpeči človek (lat. homo patiens), ki je bila v psihoterapiji in psihiatriji prezrta ali napačno pojasnjena. Frankl je nanjo posebej opozoril in se ji posvetil v rehabilitaciji trpečega človeka v psihoterapevtski smeri: pojasnjuje smisel usodnega trpljenja, ki se ga ne da odvrniti. Tudi tu lahko človek nekaj spremeni: samega sebe. Če zavzame smiselno stališče do svojega trpljenja, se mu začnejo odpirati možnosti za doživljajsko in ustvarjalno udejanjanje smisla. Tako ob svojem trpljenju lahko raste in zori ter doseže duhovno raven, ki bi mu brez tega trpljenja mogoče ostala za vselej zaprta. Človek ni žrtev, je vedno lahko soustvarjalec sveta. (Frankl, 1966; 1977; 1993; 1994; Lukas; 2017).
Terapija poteka s pogovorom na dogovorjenih srečanjih, individualno ali v družini; za otroke ali odrasle, osebno ali preko video klica, 60 min, v razmiku sedem ali štirinajst dni, nato enkrat mesečno ali na potrebe in cilje. Število srečanj, da se stiska ublaži, uvede in ohrani sprememba, je odvisno od posameznika, potreb, stiske in potrebe po počitku ali možnosti, ki jih oseba potrebuje, da uvid, stališča ali nezmožnosti vključi v svoj vsakdan.
Čeprav je izraz terapija za vas oddaljen, so pogovori lahko sočutni in prijetni. Pridite po tolažbo. Nikoli ne stopimo v isto reko na istem mestu in nas ne obliva ista voda. Vsakokrat je drugače, tudi če ste že obiskovali predhodne terapije, je sedaj drugače, ker ste vi v drugem trenutku in drugačni.