Na sneženo počitniško jutro je zunaj brila močna burja, okna so žvenketala, zavijalo je okrog vogalov. Skupaj s sestro sva čakali v topli postelji. Starša sta bila že zgodaj v službi. Šepetali sva in se pogovarjali o zavijanju burje, šumenju dreves in po zvoku ugibali, kaj se je zakotalilo, kaj je odpihnilo ali padlo dol z balkona. Skrbelo naju je za psička, vendar se je običajno stisnil v uto in se zakopal v svojo odejo.
Nenadoma sva zaslišali korake in prepoznali nonin način stopanja okoli hiše. Koraki so sledili po podestu in zatem po balkonu. Nato je škrtnil ključ. Počasi je prišla gor po prvih stopnicah in se nadihala. Nato so šli koraki še po drugih stopnicah. Nona je odprla vrata v najino sobo. Šele sedaj sva bili res prepričani, da je ona in zavriskali. Zelo sva se je razveselili. Bila je zavita v ruto, šal, plašč. Roki sta bili čisto prezebli in ko sva se stisnili k njej, je bil tudi obraz mrzel. Mišice so otrdele, komaj je premikala modre ustnice.
Nato je umetnica pripovedovanja slikovito opisovala pot tega jutra od njene hiše do naše: komaj je zadržala vrata, ker se je vanje ujela burja. Sosedi Obadovi je odneslo ‘štenak’. Lourikovi je zlomilo kol za sušilo. Pri župnišču se je listje in sneg ujelo v vrtinec in krožilo v burji. Petračovem je odtrgalo korito in vrglo par ‘kup’ s strehe. Oreh pri Matičkovih je imel polomljene veje in so se sklonile k tlom. In tam dol so lonci in pokrov, bog ve od koga. Burja je poosebljala moč in samovoljo. Prišla je, kadar je želela. Kdor je ni spoštoval, je pobiral odpihnjene stvari in tarnal za razbitimi cvetličnimi lončki.
Vprašali sva jo, nona, zakaj si prišla v tem mrazu, se nisi bala, da kaj pade nate? Odgovorila je, kako naj bi vas pustila same? Stisnila se je k nama in skupaj smo se malo pogrele. Nato pa odšle dnevu naproti. To je bil zame primer samopreseganja, ki sem jih s strani obeh starih mam in staršev neštetokrat doživela in prejemala njihove darove celo otroštvo, mladost in še danes.
Mirenski grad, 2. 9. 2018