Marija je bila rojena doma pri Mihcovih kot tretja od šestih otrok, eden je umrl kot dojenček za otroško boleznijo za ‘hrastom’. Bilo je pozimi, takrat, ko je še zapadlo veliko snega. Porodnica je ostala doma, otroka pa je botra odnesla h krstu. Večkrat je pripovedovala o svojem imenu, zaradi katerega je bila nesrečna. Menila je, da če bi se drugače imenovala, ne bi toliko trpela. Ko so jo nesli h krstu, so ji želeli dati ime Barbara – na dan svetnice, ko je bila rojena, pa se je župnik Janez Kalan hudo razjezil, da to pa ne, ker ni krščansko ime. Izbral ji je ime Marija. Ko so dojenčico prinesli domov, jo je njena mama stisnila k sebi in poklicala – Barbara. Bila pa je Marija. Klicali so jo Mica, kar je doživljala kot zmerljivko. Vedno je prosila, naj jo kličejo Marija. Ko je to pripovedovala, je bridko jokala in bila globoko žalostna. V kraju je na pokopališču cerkev imenovana sv. Barbara, v središču pa župnijska in farna cerkev Marije Vnebovzete.
Ko danes gledam na to, občutim bridkost, ki res ne bi bila potrebna, da je nekdo doživel toliko trpljenja zavoljo imena. Razmišljam, zakaj se je moral župnik vpletati v izbiro imena otroka. Poimenovanje svojega otroka naj bi bila pravica in radost staršev ob rojstvu vsakega otroka posebej. Vedno, ko mi je stara mama pripovedovala o tem in tudi danes, mi je težko. Če bi kot otrok imela vedenje, bi ji pomagala pri spremembi ali vsaj dopolnitvi imena z Barbaro. Ne vem, zakaj je kdaj nisem poklicala s tem imenom. Vedno sem jo poklicala s “stara mama”.
Hvaležna sem, da je stara mama pripovedovala o tem. Hvaležna sem za prenos izkušnje, kako pomembno je ime za otroka, da je nanj ponosen in se dobro počuti. Verjetno je tudi pra stara mama občutila grenkobo ali vsaj spomin na župnikovo kritiko vedno, ko je po imenu poklicala otroka Marijo. Ko je jokala, mi je bilo težko, vendar sem bila ob njej in jo tolažila, kajti sama sem imela rada svoje ime. Potem sem ob vsakem naslednjem joku vedela, da bo minil in da ji bo potem lažje. Če sedaj pogledam nazaj, se spomnim, da je stara mama velikokrat in z lakoto zajokala, brez sramu in se tudi hitro potolažila.
Kakšen smisel je imelo to? Mnogo let pozneje, me je navzočnost ob prihodu novorojenčka navdajala s svečanostjo in skrivnostjo. Prve trenutke otrokove biti na tem svetu sem ga spremljala. Tiho sem pričakovala, kako bosta njegova starša izbrala ime. Zgodbe in trenutki izbire imen so bili vedno zanimivi in pomenljivi. Pri svojem poklicu v porodnišnici sem pogosto imela priložnost spodbuditi starša, naj poimenujeta svojega otroka in naj mu sama izbereta ime, ki bo njima všeč. Ob nekem paru je otroku dala ime tašča. Mlada mati je jokala, ko je prišla k otroku. Ime, ki ni bilo ‘njeno’, ji je povzročalo žalost ob misli, da ga bo celo življenje tako klicala. Ni si predstavljala, da ga bo tako poklicala med pestovanjem, zjutraj med bujenjem, med igro in ga povabila z dvorišča domov. Spodbudila sem jo, naj otroka poimenuje sama skupaj z otrokovim očetom, kajti ime, ki ga bo izbrala, ga bo spremljalo celo življenje. Tako sta tudi napravila in bila zadovoljna.
Ime naj otroku izberejo starši. Izkušnjo sem pozneje pri poučevanju študentov vključevala pri spoznavanju procesa navezovanja med otrokom in starši. Opozarjala sem na stopnjo ponovnega prevzemanja starševske samozavesti, kjer postaneta starša ponosna na svojega otroka. Starša naj poimenujeta svojega otroka kljub temu, da obstaja realen strah, da bo umrl ali da je hudo bolan. Ob dogodku, ko je prejšnji otrok umrl, naj starša izbereta za tega otroka drugo ime. Otroci naj imajo svoja imena. Ko jim bo življenje prišlo naproti s svojimi nalogami, jih bodo oplemenitili s svojimi izkušnjami. Program »Barbara« je program izobraževanja pogumnih žena, ki se uglasijo na svoje otroke, znajo zanje skrbeti in jih varovati.
Ljubljana, 29. 2. 2018