Prebivam v Hiši poguma
Pridite k meni na čaj, pogovor, vmes bomo ustvarili spomine iz gline, odišavili občutja in zasidrali izvore vaše moči. Če ste nemočni in vam bolečine branijo pot, me povabite v vaš dom.
Imejte radi naravo.
Imejte radi svoje življenje.
Vse je v redu.
Klaudia Urbančič
Ob negovanju bolnih otrok sem se od njih naučila nebesednega sporazumevanja in potrpljenja, da so otroci tisti, ki dajo povabilo v odnos in ti dajo dovoljenje za poučevanje. Ob negovanju mater in staršev sem zaznavala intuicijo, ki je ponoči na daljavo povezovala čuteče in trpeče matere z otroki. Ob spremljanju umirajočih in svojcev sem besede dopolnjevala z jezikom dotika, molkom, prisotnostjo in tolažbo. Ob sobivanju s sodelavci v intenzivni enoti kliničnega okolja sem doživljala ponos, pripadnost, žalost, nespečnost, izjemno utrujenost, izbruhe nemoči in jeze, pa tudi prizemljenost, hvaležnost, sočutje in dobroto. Vse to sem pretakala v poučevanje študentov bodočih zdravstvenih delavcev. Izkušnje so me učile, da telesa bolnih čutijo, srca svojcev govorijo in duh vrača onemogle in izčrpane v življenja. Tako danes združujem zdravstveno in psihoterapevtsko izobrazbo ter opominjam na sočutje, tišino in počitek, poleg miligramov zdravil v hladnih tehnično brezhibnih kliničnih okoljih.